Sem in tja me ustavi bolj ali manj poznana duša, ki iskreno pohvali moje fotografije. Priznam, prija! Dobrih 5 let dela, gužvanja pred odrom, iskanja bližnjic pod njim, pogajanj z varnostno ekipo, neprespanih noči in strganih Allstark. Kilometrina, ki prinese določen občutek, kdaj in kje je treba bit, da ujameš tisti moment. Ampak tudi ta kilometrina, pravi kraj in trenutek niso dovolj, da fotka na koncu ‘rata’. Ko nekdo pohvali moje fotke, je moj odgovor ponavadi sledeč: “Ni težko naredit hude fotke, ko imaš tak band na odru.” Pa še kako res je.

Konec avgusta sta minili dve leti, odkar sem del ekipe Hamo & Tribute 2 Love. Števila koncertov, fotk, popitih kav, Red Bull-ov in Jameson-ov ne štejem več. Ko sem včeraj ob 3 zjutraj dobil SMS kolega: “Pa kako se ti da zdajle še fotke urejat? Upam da te res dobro plačajo,” sem se samo nasmehnil. Ne delam tega zaradi €€€, ne delam tega za 'zastonj’ karto & ne delam tega zato, ker bi mi bilo dolgčas v življenju. Ne. Pridejo momenti, ko se ti ne da. Ko bi raje spal doma in gledal Netflix. Ampak pograbiš opremo in greš. Tudi v Rovte, če je treba.

Zakaj? Ker so tam Matevž, Martin, Uroš, Denis & Peter. Ker sta tam Blaž in Dejan. Drago in Aleš. Alex in Miha. Zdravko. Če jima le znese, prideta tudi Klemen in Črt. Ker so tam še Andrej, Maša, Gregor, Matic & ker ste tam vsi, ki nas pridete poslušat. Hvala! Rad vas mam. Se vidimo v Cvetki? Se.